Kulturni center Semič in Krajevna knjižnice Semič, sta v sredo, 17. novembra gostila odlično pisateljico belokranjskih korenin, Suzano Zagorc. Pisateljica je v svet literature stopila leta 2015 z izidom osebnoizpovedne zgodbe Kaj pa vidva čakata?. Kmalu zatem je izdala svoj prvi roman, Ne me silit, da ti lažem, v katerem opisuje življenje dveh diametralno si nasprotni življenji prijateljic. Tokratni pogovor je v ospredje postavil vlogo žensk, pomen ženstvenosti in predvsem zgodbo o ženski, ki se išče. Ravno o tem govori tudi njen letošnji roman, Ne poznam je, ki je postal prava uspešnica. Roman v ospredje postavlja zgodbo o izgorelosti, a ni samo to. Je zgodba o ženski, ki postaja po izkušnji z izgorelostjo iz dneva v dan močnejša, bolj svobodna. Dogajalni prostor je avtorica umestila v nam ljubo Belo krajino s pogledom na Gorjance in Žumberak. Hkrati pa je zgodbi sedanjosti dodala tudi elemente zgodovine belokranjskih Uskokov. Vez s preteklostjo je za glavno protagonistko odločilnega pomena, ko spoznava kdo sploh je in kakšne so bile njene prednice. Veliko oporo najde v naravi, opisi reke Krke in belokranjske narave zvenijo kot prava poezija. Avtorica nam je ob koncu pogovora zaupala tudi kako bo preživela praznike, ki so pred nami. Literarni večer je obogatila mlada učenka Glasbene šole Črnomelj, Metka Vranič na violončelu, ki se uči pri prof. Jerini Lokmer.

Za pokušino iz romana Ne poznam je:

"Ob Krki sem malo posedela. Bundo sem imela dolgo in staro, prav nič je ni bilo škoda, če bi se umazala ali zmočila. Usedla sem se na še vedno hlasna tla in zrla v komaj premikajočo se vodno gladino. Tako mirno je bilo vse, toliko lepše, ko se mi ni mudilo. nekoč bi šla ven, ker sem želela izkoristiti dan, opraviti določeno razdaljo, doseči cilj. Zdaj je bilo drugače."